»Prostor sred križišč z mojstrskim obvladovanjem pesniškega jezika, natančno razporeditvijo pesmi, s tehtnimi in nenaivnimi eksistencialnimi vprašanji intimistično tematiko povzdigne na raven univerzalnosti.«

»Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni.«

»Moj materni jezik je fašizem.«

»Ran mojih bo spomin in tvoje hvale …«

»začelo veliko socialno osvobajanje jezika, prestop v odprti govor subjekta, ki si je privzemal številne neuporabljene besede ali izraze iz različnih predstavnih pozicij kot nekaj kreativno samoumevnega.«

»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«

»Od prednikov se uči strategij in načinov preživetja, kakor preberemo v njenih pesmih. Prostor mnogih dogodkov je jezik, v njem se zgodi marsikaj. In prav njemu avtorica posveča pozornost v štiridelnem prvencu Samoumevno.«

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«